Vsebina članka


Slovenska pediatrija 2012; 19: 239-258


Pregledni članek

PROTEINURIJA PRI OTROCIH

G. Novljan
Klinični oddelek za nefrologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

N. Battelino
Klinični oddelek za otroško nefrologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

M. Kopač
Klinični oddelek za nefrologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni Klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

A. Meglič
Klinični oddelek za nefrologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni Klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

R. Rus
Klinični oddelek za nefrologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni Klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

T. Kersnik Levart
Klinični oddelek za nefrologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

Izvleček

Proteinurija je pomembno zgodnje znamenje ledvične bolezni. Je tudi pomemben dejavnik, ki pospešuje slabšanje ledvičnega delovanja. V normalnih pogojih otroci s sečem izločijo do približno 100 mg/m2 beljakovin na dan (≈ 150 mg/dan). Proteinurija je lahko glomerulne, tubulne ali prelivne etiologije. Proteinurija je lahko tudi mešanega tipa s prevlado enega ali drugega vzroka. Določimo jo s testnim lističem za analizo seča, lahko pa jo ovrednotimo tudi kvantitativno v 24-urnem zbirku seča ali z razmerjem protein/kreatinin (U-P/K) v enkratnem vzorčku seča. Če proteinurijo potrdimo, lahko opredelimo tudi vrsto beljakovin v seču in tako sklepamo na njeno etiologijo. Praviloma vedno preiskujemo svež vzorec seča, ki ga moramo pravilno odvzeti. Večina smernic za ovrednotenje proteinurije priporoča prvi jutranji vzorec seča, vendar mnenja niso enotna. Vzroki za proteinurijo so številni. Razlikujemo med naključno, prehodno, ortostatsko in stalno proteinurijo. Večina otrok, pri katerih ugotovimo proteinurijo in je brez spremljajočih kliničnih simptomov, nima klinično pomembne proteinurije. Če proteinurijo spremljajo hematurija, hipertenzija in okrnjenjeno ledvično delovanje, ima otrok najverjetneje pomembno ledvično bolezen. Pri obravnavi otroka s stalno proteinurijo upoštevamo anamnestične podatke in izsledke kliničnega pregleda. Otroka s trajno proteinurijo moramo napotiti k pediatru nefrologu, ki bo razširil diagnosticiranje in glede na klinično sliko opravil tudi ledvično biopsijo ter uvedel ustrezno zdravljenje.

Ključne besede: proteinurija, otroci, kronična ledvična bolezen.


PDF članka