M. Praprotnik
Služba za pljučne bolezni, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

A. Kotnik Pirš
Služba za pulmologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija; Katedra za pediatrijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija

A. Zver
Služba za pljučne bolezni, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center, Ljubljana, Slovenija

M. Aldeco
Služba za pljučne bolezni, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

D. Lepej
Služba za pljučne bolezni, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

T. Mrvič
Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Univerzitetni klinični center, Ljubljana, Slovenija

U. Krivec
Služba za pljučne bolezni, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

Izvleček

Akutni bronhiolitis je najpogostejši vzrok sprejemov v bolnišnico pri otrocih do 2. leta starosti. Diagnozo postavimo klinično na osnovi izsledkov anamneze in pregleda. Rutinsko jemanje krvi in rentgensko slikanje pljuč nista potrebni, razen ob dvomu v diagnozo ali ob pojavu zapletov. Prav tako ni potrebno rutinsko jemanje mikrobioloških vzorcev za dokazovanje virusne etiologije, saj ne vpliva na spremembo načina zdravljenja. Pomembno je, da prepoznamo in aktivno iščemo dejavnike tveganja težjega poteka bolezni, npr. starost < 12 tednov, kronične pljučne in srčne bolezni, nedonošenost ter nekateri genetski in prirojeni dejavniki. Sprejem v bolnišnico je potreben pri vrednosti saturacije ≤ 92 % na sobnem zraku, saj se v urah po sprejemu lahko zniža, ter pri močno povečanem dihalnem delu in dehidraciji. Odpust lahko načrtujemo – ob upoštevanju izboljšanja ostalih kliničnih simptomov in znakov – pri vrednosti saturacije ≥ 90 % na sobnem zraku vsaj 8 ur, vključno z obdobjem spanja. V tem času lahko pričakujemo nadaljnje izboljšanje, morebitne hipoksemije pa bodo kratkotrajne in blage. Bronhiolitis zdravimo podporno s hidriranjem in dodajanjem kisika pri hipoksemiji. Zdravljenje z bronhodilatatorjem, glukokortikoidi in antibiotiki (tveganje sekundarne bakterijske okužbe je zelo nizko (< 1 %), obstaja pa tveganje neželenih učinkov in povečane odpornosti) ter izvajanje dihalne fizioterapije nista priporočljivi, saj ne izboljšata poteka bronhiolitisa. Pri otrocih, zlasti starejših od enega leta, lahko opravimo bronhodilatatorni test s salbutamolom in ob pozitivnem izvidu z inhalacijami nadaljujemo. Podatki o učinkovitosti 3-odstotne hipertonične raztopine natrijevega klorida so nasprotujoči. Menimo, da lahko zdravnik vsekakor poskusi z zdravljenjem, najbolje v kombinaciji z bronhodilatatorjem. V zadnjih letih na bolniških oddelkih vse bolj uporabljamo neinvazivno dihalno podporo z visokopretočnim kisikom, medtem ko po mnenju večine avtorjev podpora s stalnim pozitivnim tlakom v dihalnih poteh zaradi specifične opreme ter potrebe po stalnem merjenju in nadzoru otroka sodi v enoto intenzivne terapije.

Ključne besede: akutni bronhiolitis, otrok, zdravljenje, smernice.