Irena Hren
Enota za klinično prehrano, Splošna bolnišnica Novo mesto, Novo Mesto, Slovenija

Darija Mateja Strah
Diagnostični center Strah, Domžale, Slovenija

Izvleček

Zaradi znanih dobrobiti za mater in otroka naj bi dojenje vzpostavili v prvi uri po rojstvu, dojenje pa naj bi bilo edini način hranjenja novorojenčka v prvih šestih mesecih. Pri ženskah s sindromom policističnih jajčnikov (PCOS) opisujejo slabšo uspešnost dojenja, kar bi bilo lahko povezano z visokim deležem debelosti med njimi. Debelost in PCOS zavirata tako začetek dojenja kot tudi ohranjanje dojenja. Do zdaj v populacijskih raziskavah neodvisne povezave med PCOS in uspešnostjo dojenja niso prepoznali. Zapoznela laktogeneza je pogosta zlasti pri materah z debelostjo oziroma s sladkorno boleznijo. Razlogi za prenehanje dojenja so lahko fiziološki, psihološki, osebni in okoljski. Endokrinološki razlogi za manjšo uspešnost dojenja pri bolnicah s PCOS se skrivajo v spremenjenem hormonskem stanju matere. Povišana raven androgenih hormonov po porodu poleg drugih dejavnikov dodatno ovira razvijajočo se laktacijo. Tudi spremenjena inzulinska dinamika lahko doprinese k slabšemu izidu dojenja. V prispevku obravnavamo moteno laktogenezo pri ženskah s PCOS ter možne ukrepe za izboljšanje uspešnosti dojenja s poudarkom na pomenu obvladovanja materine debelosti pred nosečnostjo, med nosečnostjo in po njej. Slabši uspehi pri vzpostavitvi dojenja in krajše trajanje dojenja pri ženskah s PCOS so ključna področja ukrepanja. Vse matere s PCOS bi morali spodbujati k dojenju in jim nuditi učinkovito strokovno podporo.

Ključne besede: PCOS, laktacija, intervencije, uspešnost dojenja