Izvleček

Endotrahealna intubacija je med najpogostejšimi postopki stabilizacije kritično bolnega otroka. Gre za zelo tvegan postopek, saj lahko kar 45 % kritično bolnih otrok utrpi ene-ga od periintubacijskih neželenih dogodkov, najpogosteje srčnožilno nestabilnost (43 %), hudo hipoksemijo (9 %) in srčni zastoj (3 %). Ti zapleti so povezani z višjo obolevnostjo in višjo umrljivostjo ter so bolj pogosti pri otrocih, ki potrebujejo več poskusov intubacije. Večje tveganje periintubacijskih zapletov pri kritično bolnih otrocih v primerjavi z otroki, ki potrebujejo intubacijo ob elektivnih operativnih posegih, je posledica patofizioloških procesov in stanj pri kritično bolnih otrocih (dihalna odpoved, šok, srčno popuščanje, huda presnovna acidoza). V zadnjih letih se je za ta stanja uveljavil izraz fiziološko težka dihalna pot oz. fiziološko težka intubacija. V prispevku podajamo pregled različnih vrst fiziološko težke intubacije (hipoksemija, srčno-žilna nestabilnost/šok, huda presnovna acidoza, pridobljene/prirojene srčne bolezni/napake, stanje po oživljanju, hiperinflacija pljuč) pri kritično bolnem otroku in opisujemo intervencije, s katerimi zmanjšamo tveganje neželenih dogodkov ob intubaciji.

Ključne besede: oskrba dihalne poti, intubacija, zapleti, težka dihalna pot, periintubacija, fiziološko težka intubacija