Meta Rus
Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

Urh Grošelj
Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Slovenija, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija, Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, Ministrstvo za zdravje, Ljubljana, Slovenija

Izvleček

V državah z dobro vzpostavljenimi cepilnimi programi je cepljenje “žrtev lastnega uspeha”, saj je nizka pojavnost bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem, zmanjšala izkušnjo njihovega bremena in s tem očitnost koristi cepljenja. Povečevanje števila staršev, ki zavračajo cepljenje svojih otrok, je že ogrozilo t. i. skupnostno imunost oz. jo zmanjšalo celo do mere, da so se ponovno začeli pojavljati izbruhi prej obvladanih nalezljivih bolezni. V prispevku predstavljamo sistematični pristop k etičnim vprašanjem glede cepljenja otrok skozi štiri principe biomedicinske etike (tj. spoštovanje posameznikove avtonomije, neškodovanje, dobrodelnost in pravičnost), ki je razumljiv model za razmislek o tovrstnih vprašanjih. Pediatrom na primarni ravni, ki se najpogosteje srečujejo z dilemami glede obravnave otrok, katerih starši zavračajo cepljenje, je lahko sistematičnost opisanega pristopa v pomoč pri etičnem razmisleku, odločanju in iskanju lastne vloge v tovrstnih situacijah. Utemeljujemo iskanje “etičnega ravnovesja”, kar pomeni, da stopnja spoštovanja avtonomije staršev ni stalna, ampak odvisna od ravni vzpostavljene skupnostne imunosti. če moralna dolžnost posameznikov, da prispevajo k imunosti populacije, ni izpolnjena, je upravičeno s strani države pred-pisano obvezno cepljenje. Država je namreč odgovorna za varovanje skupnostne imunosti, ki jo moramo razumeti kot javno dobro in zato potrebuje posebno državno zaščito.

Ključne besede: cepljenje, etika, otroci, načela biomedicinske etike, skupnostna imunost, avtonomija, skupno dobro, pravičnost