V. Rajić
Klinični oddelek za otroško hematologijo in onkologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

J. Jazbec
Klinični oddelek za hematologijo in onkologijo, Pediatrična klinika Ljubljana, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

Izvleček

Anemijo (slabokrvnost) lahko opredelimo na več načinov: kot bolezensko stanje z zmanjšanjem koncentracije hemoglobina v krvi za več kot 2 standardna odklona (SD) pod povprečno vrednostjo za starost in spol, kot zmanjšanje vrednosti hematokrita ali kot zmanjšanje števila eritrocitov v mm3 krvi. Ko ugotovimo, da ima otrok anemijo, moramo presoditi, ali gre za izolirano dogajanje s prizadetostjo le celic rdeče vrste ali je anemija del pancitopenije. Anemije lahko razvrstimo na več načinov, vendar najpogosteje uporabljamo patofiziološko razvrstitev, ki upošteva mehanizme nastanka anemij. Tako anemije razvrstimo v nekaj skupin: anemije zaradi motenj v eritropoezi (nezadostna eritropoeza glede na stopnjo anemije), anemije zaradi motenj v dozorevanju celic rdeče vrste in neučinkovite eritropoeze, anemije zaradi krvavitev in hemolitične anemije. Glede na povprečni volumen eritrocitov (MCV) opredelimo anemije kot mikrocitne, normocitne in makrocitne. MCV in število retikulocitov nam pomagata pri ugotavljanju diagnoze anemije – povišano število retikulocitov npr. ugotavljamo pri kronični izgubi krvi ali hemolizi, znižano pa kaže na motnje pri nastajanju eritrocitov. Najpogostejša anemija v otroškem obdobju je anemija zaradi pomanjkanja železa (mikrocitna, sideropenična anemija). Posebej je pogosta v obdobju intenzivne rasti (pri dojenčkih, najstnikih in mladostnikih). Zdravljenje je najučinkovitejše s pripravki železa, ki ga dajemo v oralni obliki. Dober odziv na zdravljenje ugotavljamo v krvni sliki s pojavom retikulocitnega odziva.

Ključne besede: anemija, slabokrvnost, otrok, mikrocitna anemija, sideropenija.