S. Avčin
Klinični oddelek za hematologijo in onkologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

T. Prelog
Klinični oddelek za hematologijo in onkologijo, Pediatrična klinika Ljubljana, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

M. Kavčič
Klinični oddelek za hematologijo in onkologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

L. Kitanovski
Klinični oddelek za hematologijo in onkologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana

J. Anžič
Klinični oddelek za otroško onkologijo in hematologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija (v pokoju od 2009)

M. Benedik Dolničar
Klinični oddelek za hematologijo in onkologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

V. Rajić
Klinični oddelek za otroško hematologijo in onkologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

L. Zadravec Zaletel
Oddelek za radioterapijo, Onkološki inštitut, Ljubljana, Slovenija

M. Debeljak
Klinični oddelek za hematologijo in onkologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

J. Jazbec
Klinični oddelek za hematologijo in onkologijo, Pediatrična klinika Ljubljana, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija

Izvleček

V obdobju 1967–2004 smo v Sloveniji oziroma na kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike v Ljubljani obravnavali 394 otrok in mladostnikov z akutno limfoblastno levkemijo (ALL) in jih zdravili po šestih različnih protokolih. Njihovo preživetje smo poskušali ovrednotiti glede na razlike v protokolih zdravljenja, ki so se sčasoma spreminjali in dopolnjevali. V omenjenem obdobju je zdravljenje bolnikov z ALL doživelo velik napredek. Zmanjšala se je umrljivost, manj pa je bilo tudi ponovitev bolezni in primerov sekundarnih neoplazem. Bolnike smo vključili v randomizirane multicentrične študije in jih razporedili po enotnih merilih ter zdravili po enotnih protokolih, kar je odigralo poglavitno vlogo. Opisani rezultati našega centra so primerljivi z rezultati drugih evropskih centrov, ki pri zdravljenju ALL uporabljajo podobne protokole. Petletno celokupno preživetje ± standardni odklon (5lCP), pojavnost ponovitve bolezni (PP) in pojavnost sekundarnih neoplazem (SN) smo ocenjevali glede na protokol zdravljenja, in starost bolnikov. Pri skupinah bolnikov, pri katerih je bilo mogoče, smo kazalnike ocenjevali tudi glede na skupino tveganja, določeno po merilih BFM, ter glede na število levkocitov in podtip bolezni. Za bolnike, ki smo jih zdravili po letu 1992, smo opredelili še 5-letno preživetje brez dogodka (5lPBD). Po protokolu pre-POG smo v Sloveniji zdravili 75 otrok z ALL. Petletno celokupno preživetje (5ICP) je znašalo 25,3±5,0 %, za zanesljivo oceno pojavnosti PP in SN pa nismo imeli na razpolago dovolj podatkov. Pri 91 bolnikih, ki smo jih zdravili po protokolu POG, je bilo 5lCP 61,6±5,1 %, do ponovitve bolezni je prišlo v 64 %, pri 5,5 % pa se je razvila SN. Z uporabo protokola ALL-BFM 83 smo dosegli 5lCP 74,3±7,4 % s PP 37 % in 8,5-odstotno pojavnostjo SN. 62 bolnikov smo zdravili po protokolu ALL-BFM 86, pri čemer je 5lCP znašalo 69,4±5,9 %, PP 33 %, do SN pa je prišlo v 3,2 %. Protokol ALL-BFM 90 smo uporabili pri 71 otrocih in mladostnikih, pri čemer je 5lPBD znašalo 77,3±5,2 %, 5lCP pa 81,8±4,8 %. PP je bila 17 %, SN pa 1,5 %. 56 bolnikov smo zdravili po protokolu ALL-BFM 95 in dosegli 5lCP 92,6±3,6 %, 5lPBD 83,0±5,2 %, PP 16 % in 1,7-odstotno pojavnost SN. Iz omenjenih podatkov je razvidno, da je z uvajanjem novih protokolov sčasoma prišlo do postopnega zvišanja CP, znižanja PP in SN, pri uporabi protokolov ALL-BFM 90 in ALL-BFM 95 pa do zvišanja PBD. Omenjeni napredek je bil najizrazitejši pri uvedbi protokola BFM, pri čemer je bil najbolj očiten porast CP ter znižanje PP in SN.

Ključne besede: akutna limfoblastna levkemija, zdravljenje, preživetje, izkušnje enega centra.