Anamarija Meglič
Klinični oddelek za nefrologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija in Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija

Matjaž Kopač
Klinični oddelek za nefrologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija in in Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija

Izvleček

Disfunkcija spodnjih sečil, ki je tesno povezana z disfunkcijo črevesa, pomeni nepravilnosti v delovanju sečnega mehurja in sečnice. Različne vrste disfunkcije spodnjih sečil delimo glede na simptome in glede na vzrok, v katerega je usmerjeno zdravljenje. Nevrogena disfunkcija spodnjih sečil lahko povzroči nepopravljivo okvaro zgornjih sečil in spremembe stene mehurja dolgo pred tem, ko se klinično izrazi kot uhajanje urina. Zato je pomembno, da čimprej po rojstvu ugotovimo, za kakšno nevrogeno okvaro s posledično disfunkcijo spodnjih sečil gre, in stanje zdravimo proaktivno. Standardno zdravljenje nevrogene disfunkcije spodnjih sečil je čista intermitentna kateterizacija mehurja v kombinaciji z antiholinergikom. Nenevrogena disfunkcija spodnjih sečil z nenadnim tiščanjem na vodo, uhajanjem urina, sfinkter-detruzor dissinergijo in drugimi oblikami, je pogosto povezana s poslabšanjem kakovosti življenja in neugodno vpliva na otrokovo samopodobo. Otrok razvije različne vedenjske vzorce za odložitev uriniranja ali prekinitev nenadnega tiščanja na vodo. Z anamnestičnimi podatki ter z dnevnikom in klinično sliko diagnozo enostavno opredelimo in čim prej pričnemo z nefarmakološkimi ukrepi, standardnimi ukrepi in z različnimi vrstami specialne uroterapije.

Ključne besede: spodnja sečila, zgornja sečila, disfunkcija, uroterapija, čista intermitentna kateterizacija, antiholinergik.